Luksotožje, 1. del / Lux-Sick, Part 1
marec 14, 2011 at 8:41 popoldan | Posted in Oglašanja iz Luksemburga/Luxembourg Reports, Uncategorized | KomentirajSaj vem – še dva meseca nista minila od začetka tega leta, pa sem že zanemarila svojo zaobljubo o vsakotedenskem bloganju. Resnici na ljubo večino krivde za mojo odsotnost pripisujem dejstvu, da enostavno nisem imela o čem pisati, saj sem imela občutek, da se v mojem življenju ni dogajalo nič kaj posebej omembe vrednega. V iskanju navdiha sem celo brala svoje članke iz časa, ko sem živela in delala v Luksemburgu in skoraj vsak dan objavila kakšen nov post, pri čemer so se ti po dveh letih, odkar sem se vrnila od tam, celo meni še vedno zdeli zanimivi. Ko sem tako ugotovila, da mi očitno na vseh področjih manjka zagona in navdiha, je zelo hitro padla odločitev, da se odpravim na nakajdnevne počitnice v svoj drugi (v mojih mislih pa pogosto kar prvi) dom, Luksemburg torej.
Vožnja (vedno grem raje z avtom, saj je to zaradi ne ravno idealnih letalskih povezav ceneje, poleg tega pa sem potem še v Luksemburgu povsem neodvisna) se ni začela ravno najbolje: ob 5.30 zjutraj je bilo na mojem (prejšnji dan temeljito očiščenem in opranem) avtu nekaj centimetrov snega, ki je še vedno rahlo naletaval, in sama pri sebi sem se v stilu moje soigralke Andreje že spraševala »A mi je b’lo treba tega…?«. Poleg tega sem bila tako sredi noči še precej zaspana in tudi odločitev, da si čas krajšam s poslušanjem poljudno-znanstvene avdio-knjige v angleščini se ni izkazala ravno za najboljšo. Slabo vreme, tema in utrujenost so me spremljali še dobri 2 uri celo pot po Avstriji, nato pa se je v Nemčiji povsem zjasnilo, začela sem poslušati meni tako ljubo skupino Westlife in vožnja se je kar naenkrat prelevila v čisti užitek. Še posebej lepo je bilo na poti mimo jezera Chimsee z otočkom Herrnchimsee (na katerem stoji znameniti grad Ludvika II. Bavarskega, nekakšna replika palače v Versaillesu) – tam sem med postankom na hitro posnela spodnjo fotografijo. (Se nadaljuje…)
I know, I know – it wasn’t even two months into the new year when I already neglected my promito blog on a weekly basis. To be completely fair I felt there was nothing worht writing about going on in my life. In search for an inspiration I somehow began reading my posts from the time when I lived and worked in Luxembourg and apparently had something worth mentioning happening to me almost every day, and even I enjoyed reading those articles now, 2 years after. So I realized I was lacking motivation and inspiration in mayn aspects and the decision to go on a holiday to my second (in my mind more often first) home, Luxembourg, was anything but difficult to make.
The ride (I always go by car, which is cheaper due to not exactly perfect air connections and allows me to get around easily while in Lux) didn’t start very well: at 5.30am there were 5 centimetres of snow on my freshly cleaned and washed car, it was still snowing lightly and just as my teampartner Andreja ofetn does I was already saying to myself: “Why am I doing this to myself…?”. I was also still quite tired in the early hour and the decision to keep myself entertained by listening to a semi-scientifin audio book in English wasn’t the best one either. The bad weather, darkenss and tiredness didn’t leave me for the entire 2-hour ride through Austria. But then the sky cleared in Germany, I started listening to my beloved Westlife and the trip turned into pure joy. It was especially nice driving by the Chimsee Lake with the little Herrnchimsee island (on which Lugvig II. of Bavaria built his famous Versailles-inspired castle) – this is where I took the following photo: (To Be Continued…)
Testing, testing
februar 6, 2011 at 1:30 popoldan | Posted in Namiznoteniški cirkus 2011 / Table Tennis Tour 2011, Uncategorized | KomentirajPrve treninge pred novo sezono izkoriščam tudi za preizkušanje nekoliko drugačne opreme oz. loparja. Izbira lesa in oblog za lopar je pri igralcih namiznega tenisa namreč prav tako pomembna kot, na primer, izbira smuči in obutve pri zimskih športih, pri čemer tudi tu obstaja ogromna izbira in nešteto možnih kombinacij, recimo glede na to, ali si igralec želi hitrejšo ali počasnejšo igro, oblogo (“gumo”) z več kontrole ali boljšo rotacijo, ali je po načinu igre bolj napadalec ali obrambni igralec ipd.
No, ne bi rada šla preveč v podrobnosti, ker se iskreno povedano razen na svoje tudi sama na omenjene materiale ne spoznam ravno dobro in so do sedaj pri meni za te stvari vedno poskrbeli trenerji. Seveda pa so teoretične lastnosti materialov na papirju ena stvar, kako se dejansko obnesejo v igri vsakega posameznika, pa povsem druga, in zato je treba materiale, ki naj bi ti na papirju ustrezali, preizkusiti na treningih, se odločiti za najboljšega in se potem seveda še pravočasno navaditi nanje pred tekmovanji.
Zame je trenutno zato idealen čas za spremembe: po eni strani imela kar dolg premor od igranja in tako, recimo, vsaj malo pozabila na “staro” opremo, saj se je, če si preveč navajen na eno (in pri 6 urah treninga na dan zagotovo si), zelo težko objektivno ocenjevati novo. Po drugi strani pa imam do svojega prvega mednarodnega nastopa čez 3 mesece še dovolj časa, da se na opremo, za katero se bom odločila, spet dovolj privadim.
Tako ali tako pa ne načrtujem kakih drastičnih sprememb; že praktično od samega začetkaje moj osebni opremljevalec podjetje Stiga, od katerega prav tako že ves čas igram z lesom Legend Allround CR in na backhand strani z oblogo Radical 1.8mm, ki zelo dobro ustrezata moji načeloma obrambni igri in ju zato tudi pred to sezono ne bom menjala. Bo pa po vsej verjetnosti prišlo do spremembe na forehand strani, ki je po definiciji malo bolj napadalna, a kjer sem tudi do sedaj igrala z nekoliko “počasnejšo” oblogo z več kontrole. Glede na moje težave s poškodbo roke v zadnji sezoni in pol pa bom najbrž začela uporabljati gumo z nekoliko boljšim odbojem, da roki prihranim vsaj nekoliko dela. Zaenkrat sem z novo izbiro kar zadovoljna, vendar si bom za dokončno odločitev vzela še kak teden časa.
Za življenje po smrti / For Life After Death
januar 26, 2011 at 10:52 popoldan | Posted in Uncategorized | KomentirajEna od tistih zaobljub, ki sem si jih dajala vsako leto, pa mi je do sedaj nekako ni uspelo izpolniti, je bila tudi ta, da bom postala darovalka organov. Po mojem mnenju bi to morala biti že kar dolžnost vsakega človeka, osebno pa si tudi želim, da bi lahko v primeru, da mene doleti nesreča (smrt), vsaj pomagala nekomu drugemu. No, danes sem na Zavodu za transfuzijsko medicino končno oddala pristopno izjavo in tako sedaj pozivam tudi vas, da (če še niste) ravnate enako. Za več informacij si lahko ogledate spletno stran Slovenija Transplanta http://www.slovenija-transplant.si/index.php?id=darovanje-organov-in-tkiv&L=http%3A%2F%2Fwww.gomaloka.com%2Fcmd.doc%3F
One of the resolutions I kept repeating to myself every year but somehow never managed to fulfill was also to become an organ donor. I believe that to be almost an obligation of every human being, and personally I would, in case of an accident (death) very much like to at least help somebody else. Well, today I finally managed to sign up and so I’m now encouraging you all to do the same (if you haven’t already)!
“Jovo na novo” / Here We Go Again…
januar 24, 2011 at 9:54 popoldan | Posted in Namiznoteniški cirkus 2011 / Table Tennis Tour 2011, Uncategorized | KomentirajJutri me po zelo dolgem premoru čaka prvi (namiznoteniški) trening. Loparja nisem prijela v roke že vse od svetovnega prvenstva oktobra lani in moram priznati, da sem pred novo sezono kar malo negotova. Predvsem seveda zaradi poškodbe roke, ki me je pestila celo lansko leto in za katero še vedno ne vem, ali smo jo v vmesnem času uspeli dovolj sanirati. Sicer že dober mesec intenzivno delam na fizioterapiji in kondicijski pripravi, a ti treningi niso ravno relevanten pokazatelj stanja moje roke, saj se na fitnesu lahko do določene mere izogibam vajam, ki so še posebej obremenjujoče, gibe izvajam previdneje in počasneje ipd., pri namiznoteniških treningih (in tekmah) pa to seveda ni mogoče in zato se kar malo bojim, da bom ponovno ugotovila, da moja roka ni v dovolj dobrem stanju oz. da se bo poškodba vrnila. Seveda bom s treningi začela počasi; prav zato, da bi si dala dovolj časa za ustrezno pripravo ter se izognila poznejšim težavam, sem se tudi odpovedala nastopu na prvih turnirjih te predolimpijske sezone marca v Italiji in na Madžarskem, tako da bo moj prvi mednarodni nastop letos šele maja na domačih tleh v Laškem na 8. Odprtem prvenstvu Slovenije. Upam torej, da bova do takrat tako jaz kot moja roka pripravljeni na uspešen začetek tekmovanj, ki bodo letos vrhunec dosegla na evropskem prvenstvu v Splitu konec oktobra. Držite pesti in ostanite z mano!
After a very long time I’ll have my first (table tennis) training tomorrow. I haven’t held my bat in my hand ever since the World Championships in October last year and I have to admit I’m a bit nervous starting the new season. Mostly of course due to my arm injury, for which I still don’t know whether we’ve managed to heal it properly in the meantime or not. I have had numerous phisiotherapies and intense fitness trainings for more than a month now, but it’s not possible to correctly asses the condition of my arm on those trainings because one can be careful and avoid certain risky excercises and movements at the gym, but it is impossible to do so in table tennis trainings (and competitions); that’s why I’m quite scared of having to once again realize that my arm isn’t ready or that the injury has returned. For this very reason, to start trainings slowly and try to avoid having problems later, I’ve also decided to leave out the first two tournaments this year,in Italy and Hungary in March, and only start competing internationally at my home tournament in May. So hopefully at the 8th Slovenian Open my arm and I will be ready to start a successful olympic-qualification season with the peak at the European Championships in Split, Croatia, at the end of October. Wish me luch and stay tuned!
Skoraj lekcija za skoraj slavne
januar 24, 2011 at 11:48 am | Posted in Lekcije za (skoraj) slavne / (Almost)-Celebrity Lessons, Uncategorized | KomentirajNe dov0li, da te oče fotografira, kako se poljubljaš s svetovnimi znamenitostmi in fotografije za tvojim hrbtom objavi na spletnem natečaju, kot je moj storil s spodnjo
In ker te lekcije sama nisem upoštevala, mi ne preostane drugega, kot da vas prosim, da za mojo fotografijo glasujete na spodnji povezavi – da se bom z očetom vsaj lahko pogajala za nagrado, če zmaga
http://www.60let.kompas.si/60let/cetrta_skupina.asp
3. lekcija za (skoraj) slavne / (Almost)-Celebrity Lesson Nr. 3
januar 19, 2011 at 10:24 popoldan | Posted in Lekcije za (skoraj) slavne / (Almost)-Celebrity Lessons | KomentirajKo se po koncu turnirja vrneš domov, pred spanjem vedno izklopi telefon(e)!
Zaključek turnirja pri meni navadno poteka nekako takole: zadnji dan tekmovanja smo že od zgodnjih jutranjih/dopoldanskih ur »na nogah« oz. v dvorani, kjer, če imam srečo, igram do finalnih obračunov in nato čakam še na podelitev, ki se zna zavleči v pozno popoldne ali večer. Nato je na vrsti obvezna večerja z zabavo, kjer tudi že kar slovim po tem, da jih zapuščam med zadnjimi in neredko se zgodi tudi to, da pred odhodom samo na hitro spakiram, ne da bi sploh šla spat. Potem nas čaka še nič manj naporna pot domov, kjer me navadno pričakajo najzvestejši navijači, da proslavimo morebitne medalje. In ko tako po kakih 36-40 urah brez spanja ali hrane zvečer doma samo še padeš v posteljo in si želiš, da se vsaj kak dva dneva ne bi zbudil, se upoštevanje zgornjega pravila izkaže še za kako dobrodošlo.
Manj usodna (a zato enako neprijetna) posledica kršenja je v najboljšem primeru to, da te (čim bolj zgodaj, da seveda ne bi pozabila) pokličeta vsaj eden ali dva sorodnika, ki jima ti prejšnji dan ni uspelo osebno čestitati. Ti so navadno še posebej navdušeni in polni energije, tebi pa uspe (precej neprepričljivo) izdaviti samo kakšen »ne, seveda me niste zbudili… hvala… ja, super je bilo…«. Od tod tudi množina v telefonih zgoraj, kajti če želiš kaj takega preprečiti, je zares pomembno, da izklopiš VSE telefone v stanovanju, saj imajo sorodniki na voljo tudi številke stacionarcev, ki te ne samo zbudijo ampak tudi vržejo iz postelje.
Še slabše pa je, če tvoj regeneracijski spanec prekinejo novinarji. Teh namreč, prvič, ne moreš odpraviti z nekaj (pol) stavki, drugič pa se kaj lahko zgodi, da tvoj »prekrokani« glas in ne ravno koherentni odgovori v živo prenašajo na (nacionalnem) radiu… In ker tudi tokrat dokazov rajši ne bom objavljala, mi boste morali pač verjeti na besedo
When you come home from a tournament, always switch off the phone(s) before going to bed!
The end of a tournament for me usually goes as follows: on the last day of the competition we’re up and in the venue since early morning, where, if I’m lucky, I play all to the final stages and then wait for the medal ceremony, which often ends only late in the afternoon/evening. Then of course there’s the dinner party and I have a reputation of always being one of the last ones “standing”, quite often I don’t even go to bed before packing my bags quicky and going home. The trip is no less tiring and I’m usually received by my most loyal fans to celebrate when I return. So when I then after about 36-40 hours with no food or sleep fall into bed, wishing not to wake up for at least a day or two, following the rule above comes in very handy.
A les fatal (but equally unpleasant) consequence of not having done so is that (as early in the morning as possible, of course, so they don’t forget about it) you’re called by one or two of the relatives who didn’t manage to congratulate you in person the day before. Those are usually extremely cheerful and full of energy while all you (more or less unconvincingly) manage to say is something like “no, of course you didn’t wake me up… thank you… yes, it was great…”. This is also why I wrote “phoneS” – plural above, because the relatives usually posess landline home phone numbers, in which case their call doesn’t just wake you up but also throws you out of bed.
But it’s even worse if your recovery sleep gets interrupted by some media representative. Those, first of all, you can’t get rid of with just a few (half)sentences, and secondly it can easily happen that your “morning voice” and not exactly coherent answers are being broadcast live on a (national) radio station… And since I have no interest to back this post up with a proof this time either, you’ll just have to take my word for it
Lekcije za (skoraj) slavne (2) / (Almost)-Celebrity Lessons (2)
januar 17, 2011 at 3:31 popoldan | Posted in Lekcije za (skoraj) slavne / (Almost)-Celebrity Lessons | KomentirajV dvorani na treningu nikoli ne sleci majice; če že, potem se prej prepričaj, da nihče od prisotnih v roki nima fotoaparata. In če ti to ne uspe, potem tej osebi vsaj ne dajaj navodil za to, kako fotografije objavljati na Facebooku…
Saj vem, temu bi lahko rekli že kar zdrava pamet in ne lekcija, ampak naj vsaj poskusim razložiti: eden od mojih soigralcev treninge rad popestri z igranjem tekem, po katerih mora poraženec igrati brez majice, dokler ne zmaga. Ker sem treninge (no, pa tudi popestritve) v pripravah na evropsko prvenstvo v Sloveniji pred dobrimi 3 leti še kako potrebovala, sem pristala na tak dogovor in – izgubljala. Nisem pa opazila, da je še eden od igralcev fotografiral dogajanje in tako sem mu, ko me je nekaj dni zatem čisto na splošno spraševal, kako se na Facebook-u objavlja fotografije, seveda želela pomagati in razložila postopek… in svojo prijaznost močno obžalovala kakih 20 minut pozneje, ko sem si na omenjenem portalu, skupaj z vsemi ostalimi, ki ga obiskujejo, lahko ogledala svoje fotografije v spodnjem perilu… No, če bi koga slučajno zamikalo, da si jih ogleda, vam lahko prihranim nekaj truda, saj sem jih od takrat že uspela odstraniti
Never take off your shirt at trainings; if you do, then first make sure nobody around has a camera in ther hand. And if you fail to do that as well, at least don’t give that person instructions on how to upload photos on Facebook…
I know, this chould be called “common sence” and not a “lesson”, but let me at least try to explain: one of my training partners likes to make tranings more interesting my playing games after which the loser has to play shirtless until they win again. Since I very much needed the trainings (well, and fun) while preparing for the European championships in Slovenia over 3 years ago I agreed to this arrangement and – started losing. But what I failed to notice was that one of the other players was taking photos meanwhile and so, when he a couple of days later questioned me on how one uploads pictures on Facebook, of course tried to help him. I soon came to regret my kindness, when I (and everyone else who uses this network) could see myself in my underwear about 20 minutes later in those pictures… Well, in case any of you get tempted to take a look at those pictures, I shall spare you the search, since I’ve managed to remove the photos since then
Lekcije za (skoraj) slavne (1) / (Almost)-Celebrity Lessons (1)
januar 14, 2011 at 12:59 popoldan | Posted in Lekcije za (skoraj) slavne / (Almost)-Celebrity Lessons | KomentirajSama sebe niti slučajno ne bi označila za »slavno«, sem pa kljub temu na lastni koži občutila, da je za medijsko prepoznavne osebe pametno, da se držijo nekaterih osnovnih pravil:
- Nikoli ne zapusti stanovanja brez vsaj kolikor toliko urejenega make-upa in pričeske! Še posebej, ko gre za javne prireditve – sicer se ti lahko zgodi, da se na spletnih potralih in v revijah pojavijo tvoje fotografije, na katerih izgledaš tako kot jaz na spodnji sliki…
Pričujoča blamaža se mi je zgodila le kak teden po vrnitvi iz Luksemburga, ko sem šla na koncert skupine Il Divo v Halo Tivoli. Med življenjem v tuji državi sem se namreč kar malo odvadila tega, da me ljudje in mediji prepoznavajo, kamorkoli grem, in tako sem tudi na ta koncert šla povsem sproščeno, ne da bi se pred tem sploh pogledala v ogledalo. No, sem si pa vsaj dobro zapomnila tole prvo lekcijo
I don’t by far consider myself a “celebrity”, but I have nevertheless experienced that it is highly advised for public and media figures to follow a few basic rules:
- Never leave the apartment with unsufficient make-up or undone hair! Especially when going to public events – otherwise you can findyourself all ove the internet and magazines looking something like me in the picture below…
This disaster happened to me just about a week after I’d returned from Luxembourg when I was visiting a concert by Il Divo in Ljubljana. Living in a foreign country for months, I completely forgot I’m being recognised everywhere I go in Slovenia and so I went to the concert without having even looked myself in the mirror. Well, at least I’ve learnt this firts lesson well
Parkirna vojna, 3. del: Luksemburg / Parking Wars, Part 3: Luxembourg
januar 12, 2011 at 4:54 popoldan | Posted in Uncategorized | KomentirajMedtem ko se v Sloveniji občasno jezim, da policisti in redarji tistih, ki parkirajo na invalidskih parkirnih mestih, ne kaznujejo dovolj pogosto, pa človek praktično ne more reči, da je bil v Luksemburgu, če tem še ni dobil listka za napačno parkiranje. Moja »bilanca« po 5 mesecih življenja tam in še 2 nekajdnevnih obiskih so trenutno 4 tovrstne kazni, eni pa sem za las ušla.
Prva pravzaprav niti ni bila zares moja: zgodila se je prvi vikend moje luksemburške prakse, ko sva se v soboto zvečer z enim od sostanovalcev z njegovim avtom odpeljala v mesto. Avto sva samo za 2o minut, ker nobeno drugo parkirišče ni bilo prosto in ker sem jaz konec koncev le invalid, pustila na invalidskem prostem mestu, in šla na krajši sprehod/ogled. Ko sva prišla nazaj, naju je na vetrobranskem steklu , ker moj kolega seveda ni imel invalidskega parkirnega znaka, čakala kazen za napačno parkiranje na mestu za invalide: 50 evrov.
Nato mi je 5 mesecev nekako uspelo preživeti brez kazni, zadnji večer v Luksemburgu pa sem, tako rekoč za poslovilno darilo, dobila naslednjo. Ta večer smo v enem od lokalov s prijatelji imeli mojo poslovilno zabavo in ponovno sem, tokrat s svojim avtom, povsem regularnim parkirnim znakom in vsem, kar spada zraven, ponovno parkirala in mestu za invalide. In ko sem, ob kakih štirih zjutraj, prišla nazaj k avtu, me je tam ponovno čakala kazen ZA NAPAČNO PARKIRANJE NA INVALIDSKEM PARKIRNEM MESTU. In na njej je med drugim pisalo, da je bila izdana ob 3.15 zjutraj. Policist očitno mojega znaka ni videl, česar mu ob omenjeni uri niti ne morem preveč zameriti, prej ga lahko le pohvalim za vestno delo
Tretja in četrta kazen sta sledili predlani poleti, ko sem se v Luksemburg vrnila na desetdnevni dopust in praznovanje svojega rojstnega dneva. Ko sem ob enajstih zvečer po dolgi vožnji končno prispela tja, sem, ker so bila vsa parkirna mest za invalide zasedena, parkirala na povsem običajnem pred prijateljičinim blokom, kjer sem spala. Naslednje jutro – kazen. Malo zmedeno sem brala obrazložitev v francoščini, ki je trdila, da sem parirala izven označenega mesta in blokirala izvoz iz garaže in nato ugotovila, da je eno od koles res mogoče 10cm čez črto, ki je označevala parkirno mesto, kar pa seveda nikakor ni onemogočalo dovoza v omenjeno garažo. Navajena tovrstnega pretiravanja zaradi listka niti nisem zganjala kakšne pretirane nejevolje, avto pa sem naslednji večer le prestavila na enega od zdaj prostih invalidskih parkirišč. In naslednje jutro? Okrog polovice mojega avtomobila je bila skopana nekakšna ograjena jama z znakom delo na cesti – mene pa je seveda pričakala že zelo znana rožnata ovojnica s kaznijo, ki je bila tokrat obrazložena s tem, da moj avto pač ne bi smel biti parkiran na mestu, kjer popravljajo cesto…
No, med mojim zadnjim obiskom maja lani pa sem za las ušla prvi kazni, ki bi si jo dejansko zaslužila: ko sem šla na obisk na moje staro delovno mesto, so bila parkirna mest za invalide ponovno zasedena in tako sem avto pustila ne enem od tistih namenjenih taksijem. Ravno ko sem se vrnila, je kakih 50m stran proti avtu že hodila redarka in tako sem se karseda hitro pospravila v avto in odpeljala stran.
Za konec moram povedati, da nobene od zgoraj naštetih kazni nisem plačala; moji tamkajšnji prijatelji, ki so zdaj že pravi izvedenci pri tem delu, so se namreč na vse z dokazili uradno pritožili. Ker pa do zdaj (vsaj kolikor mi je znano), na nobeno od pritožb nismo dobili odgovora, sem pred naslednjo potjo v Luksemburg za vsak slučaj raje zamenjala avto – novemu lastniku mojega starega pa parkiranje tam toplo odsvetujem
While I’m in Slovenia often upset with the police for not punishing those who park in disabled spots, one can hardly claim to have visited Luxembourg if not received at least one such fine. My current »score« after having lived there for 5 months and 2 extra visits lies at 4 parking fines and one I escaped in the last moment.
The first punishment wasn’t really directed at me: it was received on the first weekend of my internship in Luxembourg, when one of my flatmates took me downtown in his car. We left in a parking space for the disabled for only about 20 minutes to do some sightseeing as none of the others was free and I, after all, am disabled. When we returned the windshield was already “equipped” with a fine: 50 Euros.
I somehow managed to get through the following 5 months without being fined, but on my last evening in Lux I, as a sort of farewell-present, got the next ticket. I was having my good-bye party in a pub downtown and I again, this time with my car, a perfectly valid disabled parking sign and everything one needs, parked in a disabled spot. And when I, at about 4am, got back to the car, I once again got that fine FOR PARKING IN A DISABLED PARKING SPACE. It said, among other things, that it was issued at 3.15am. the officer in charge apparently hadn’t seen my sign, but considering the late/early hour I can’t blame him/her too much for that, I’d rather congratulate them on being to persistent in their work
The third and fourth fines followed in the summer of 2009 when I returned to Luxembourg for a few days on holiday and to celebrate my birthday. After I’d arrived at about 11pm after a long ride from Slovenia I left my car, since all the disabled spaces were occupied, in a completely normal parking spot outside my friends building where I was staying. The next morning – a fine in my window. A bit confused I read the explanation in French claiming I was blocking a garage door and then noticed one of the wheels of my car indeed was about 10 centimetres over the parking line, but that of course in no way obstructed the entrance or anything else. Used to such extreme measures by the Luxembourgish police I wasn’t even upset about it much, but moved my car to a now free disabled spot in the evening anyway. And the next morning? Half of my car was surrounded by a hole and a kind of road construction site, and of course my car was decorated with the so familiar light pink fine ticket, which this time claimed my car wasn’t supposed to be parked in a construction site…
Well, but during my last visit to Luxembourg in May last year I managed in the last minutes to escape the first punishment I’d have actually deserved: when I was visiting my old work place, all the disabled spots were occupied and so I left my car in one of those intended for taxi drivers. Just as I returned, about 50 metres away a police officer was already walking towards me and so I got into my car as quickly as possible and drove away.
I have to say in conclusion that I never paid for any of the above mentioned fines; my friends in Lux, now trained professionals on this matter, namely contested all of them, attaching all the necessary documentation. But as we got no answer to any of the complaints until this day (at least not that I know of), I just in case bought a new car before going to Luxembourg again – and I would strongly advice the owner of my old car against parking there
Parkirna vojna, 2. del / Parking Wars, Part 2
januar 10, 2011 at 5:53 popoldan | Posted in Uncategorized | KomentirajNo, pa da nadaljujem moje »vojno poročilo«: tudi če na mestu za invalide parkiraš povsem legitimno, se ti lahko zgodi marsikaj. Na primer: Pred leti smo na prosti dan med evropskim prvenstvom z ekipo najeli taksi, da nas odpelje v enega od nakupovalnih centrov. Ko smo prispeli tja, je ravno pred nami na zadnje prosto invalidsko parkirišče zapeljala ženska v (spet) kabrioletu. Ko je opazila, da smo iz taksija začeli zlagati vozičke, je rekla: »Joj, se opravičujem, da sem parkirala tukaj, ampak to mesto je edino v senci, na soncu pa bi se moji usnjeni sedeži preveč segreli…«
Tole pa je približen potek pogovora, ki sem ga imela z varnostnikom pred mojo fakulteto, kjer so parkirišča ograjena z dvižno zapornico, za katero imam ključ:Varnostnik: »Gospa, parkirišče je povsem polno, tu ne boste mogli parkirati.« Jaz: »Ampak saj vidim prosto mesto za invalide tule pred mano.« V: »Ja, ampak to mesto je namenjeno invalidom.« J: »Pa saj jaz sem invalid.« V: »Kako to mislite?« J: »Sem invalid na invalidskem vozičku – poglejte, tule zadaj je!« V: »Ja, kako je pa to mogoče, saj ste blond in čisto suhcana!« (?!)
Včasih pa te kdo tudi skoraj nadere… Pred še enim nakupovalnim centrom sem voziček ravno pospravila v avto in se že skoraj odpeljala, ko je na mestu zraven mene parkiral starejši gospod, stopil iz avta tako blizu mojega, da nisem mogla odpeljati stran in mi potrkal na šipo, rekoč: »To parkirišče je namenjeno invalidom!« Pa jaz spet: »Saj jaz sem invalid!« »Kje imate pa voziček?« »Tule zadaj.« »Kje imate pa parkirni znak?« »Tu spredaj na šipi!« »Aja…« Jaz, tokrat že malo bolj agresivno: »Ja, in invalidsko parkirno mesto potrebujem malo bolj kot vi!«
Doletelo me je že tudi to, da me je, ko sem se vrnila k avtu, na vetrobranskem steklu čakal listek z napisom »Vzeli ste moje parkirno mesto, vzemite še mojo invalidnost«, ki ga je tja očitno zataknil nekdo z mojim podobnimi frustracijami, ki ni opazil, da imam invalidski parkirni znak (in tudi že »svojo invalidnost«.
No, v predprazničnih dneh, ko je parkirna situacija v nakupovalnih centrih in zunaj zaradi snega vsako leto najslabša, pa sem podobno neumnost zagrešila tudi sama; precej neprijazno sem namreč (prvič v življenju, kako tipično) s parkirišča želela spoditi žensko, ki sicer ni bila na invalidskem vozičku, je pa kljub temu imela (česar seveda nisem videla) znak za parkiranje. Tako da tale blog posvečam njej kot opravičilo in z upanjem, da je svojo nejevoljo nad mano stresla na koga, ki si to dejansko zasluži
Well, let me continue my »war report«. Even if you completely legitimately park in a disabled spot, interesting things can happen:
A few years ago my team and I took a taxi to a shopping centre during a free day at the European championships. When we got there, the last free disabled parking space was taken just in front of us by a woman in (again) a convertible sports car. Noticing us trying to get our wheelchairs out of the taxi, she said: “Ohh, I’m so very sorry for taking your spot, but it’s the only one in the shade and my leather seats would just get too hot in the sun…” ![]()
And this is approximately how a conversation between a security staff and me went in front of my faculty, where one needs a key (which I poses) to get to the parking lot: Security: “Miss, the parking lot is completely full, you can’t park here.” Me: “But I can see a free disabled parking spot right in front of me.” S:” Yes, but that’s for the disabled.” M:” Well, but I AM disabled.” S:”What do you mean?” M:”I’m disabled and a wheelchair-user – see I have it here in the back!” S:”Oh, but how’s that possible, you’re so blond and thin!” (?!)
Sometimes you can also get almost screamed at… At another shopping centre parking place I’ve just put my wheelchair back in the car and started driving off, when an elderly man stepped so close to my car I couldn’t continue without driving him over and knocked on my window saying: “This is a disabled parking spot!” And I again:” I AM disabled!” “And where’s your wheelchair?” “Here in the back!” “And where’s your parking sign?” “Here on the windshield!” “Oh…” And me, this time already a bit more aggressive: “Yes, and I need this parking spot a bit more than you do!”
I’ve also already got one of the notices saying “You took my parking spot, take my disability as well” on my windshield, probably from one of the people who suffer from similar parking frustrations like me and who hadn’t noticed that I do have the disabled parking sign (and also already “my own disability”.
In the days before Christmas, when the parking situation is even worse than usual, in shopping centres because of the crowds and outside because of the snow, I did one similar stupidity myself: I quite rudely (for the first time ever, how typical) tried to prevent a woman from parking in a disabled spot, because I saw she didn’t have a wheelchair in her car, but (which I of course didn’t see) she did have a disabled parking sign nonetheless. So I’m dedicating this post to her as an apology and hoping she used the anger I’d caused her to be mean to someone who actually deserved it
Blog at WordPress.com. | Theme: Pool by Borja Fernandez.
Entries and comments feeds.


